Včasih nas kak dogodek povsem vrže iz tira, nam dvigne obrate, poviša pritisk – ali z drugimi besedami: povzroči nam čustveno stisko. Kaj se pravzaprav zgodi? Dogodek, okoliščine, dejanja oziroma besede zaznamo in razumemo tako, da v nas sprožijo misli, te pa v nas povzročijo neprijetna čustva (nemoč, razočaranje, jezo, ljubosumje …), ki se jih včasih niti ne zavedamo. Še manj se zavedamo, da se naša čustva odražajo kot neprijetno čutenje v telesu (cmok v grlu, tesnoba v pljučih, črvičenje v trebuhu …).
Seveda se hočemo vseh teh neprijetnosti čim prej znebiti, zato si prizadevamo situacijo čim hitreje spremeniti. Naša reakcija je impulzivna, nepremišljena, pogosto odvisna od naših privzgojenih vedenjskih vzorcev. Nad njo nimamo zavestnega nadzora. Lahko nas prevzame tak strah, da kar »zamrznemo«. Lahko planemo v jok, lahko vpijemo, govorimo s hladnimi odrezavim glasom, preklinjamo, koga odrinemo ali udarimo … A nemalokrat se zgodi, da s svojim dejanjem prvotno situacijo samo še poslabšamo, ko se spremo z vpletenimi oziroma tudi v njih sprožimo neprijetne misli, čustva in telesne občutke.
Kaj je rešitev?
Kako v kočljivih situacijah ravnati bolj trezno in premišljeno? Obstajajo številne tehnike, kako se osvoboditi svojih ustaljenih vedenjskih vzorcev in jih zamenjati z novimi, bolj koristnimi. Obstajajo tudi različne tehnike, kako se obvladati in umiriti ob navalu neprijetnih čustev, da si lahko potem zavestno izberemo svoj odziv. A obstaja še nekaj bolj učinkovitega: tehnika, s pomočjo katere lahko ob neprijetnem dogodku celo preprečimo naval neprijetnih misli, čustev in senzacij! Še več – pomaga nam, da se takšni dogodki v našem življenju pojavijo manj pogosto. Imenuje se proces celovitenja (ang. The Completion Process).
Razlog, da določeni dogodki v nas sprožijo verižno reakcijo (od neprijetnih misli do dejanja) so naše čustvene rane. To so tisti žulji oziroma gumbi, na katere nam drugi hote ali nehote pritisnejo in sprožijo bolečino ob kateri izgubimo nadzor nad sabo. Če te rane zacelimo, ne bomo več vedno znova podoživljali bolečino, ki izvira iz davne preteklosti.
Čustvene rane so posledica travm iz otroštva. Tukaj so mišljene vse nepredelane čustvene stiske, od »najmanjših« razočaranj, do »gromozanskih« življenjskih pretresov. Nekje do 7. ali 8. leta starosti namreč naši možgani še niso dovolj razviti, da bi si lahko neprijetne dogodke ustrezno pojasnili – bolj kot razumevanje premoremo čutenje. Tako je vsaka, navidezno še tako majhna otrokova stiska zanj lahko gromozanska. In če v času naše otroške stiske ob nas ni bilo ljubeče osebe, ki bi nas razumela, sprejemala, nam zrcalila občutja in nam jih pomagala predelati, bo vsaj delček nas obtičal tam v tisti nepredelani travmi. Tudi ko odrastemo, nas bodo številni vsakodnevni dogodki nezavedno spomnili na izvorne stiske, ki jih bomo tako vedno znova nezavedno podoživljali.
Kako deluje proces celovitenja?
Proces celovitenja nam pomaga, da se začnemo zavedati svojih čustev in občutkov v telesu. Razvijemo zmožnost sprejemanja in brezpogojne prisotnosti z vsem, kar občutimo. Ko brez vsakršnega obsojanja svojo pozornost usmerjamo tudi na neprijetna čutenja, se kmalu preobrazijo v prijetnejša. A s procesom gremo lahko še globlje: najdemo lahko svojo prvo izkušnjo iste čustvene stiske, jo predelamo (delo z notranjim otrokom) in se je tako osvobodimo. Predstavljamo si, kako se naši otroški verziji končno zadovoljijo vse takratne potrebe. Delček nas, ki je takrat davno obtičal v tisti stiski, gre končno lahko naprej z nami v sedanjost.
S pomočjo procesa celovitenja lahko znova sestavimo svoje razdrobljene dele, zacelimo svoje čustvene rane in se osvobodimo boleče preteklosti. Procesa celovitenja se lahko naučimo s knjigo ali pa nas skozi proces ljubeče vodi usposobljeni certificirani praktik procesa celovitenja.
Članki
Kako ravnati s svojimi neprijetnimi čustvi