Predstavitev procesa celovitenja

Proces celovitenja (ang. The Completion Process) je postopek za celjenje čustvenih ran. Z njim preprečimo, da bi nam nerazrešene čustvene stiske iz otroštva še naprej sprožale premočne čustvene reakcije na podobne situacije v sedanjosti. Z uporabo procesa celovitenja se lahko povežemo s svojimi lastnostmi ali podosebnostmi, ki smo jih v otroštvu v sebi zatrli, ker takrat za okolico niso bile sprejemljive, danes pa jih potrebujemo za uspeh in srečo (npr. igrivost, ustvarjalnost, zgovornost …).

Proces celovitenja je sestavljen iz 18 korakov. Na svojevrsten način povezuje tudi nekatera že uveljavljena orodja, kot sta na primer vizualizacija in delo z notranjim otrokom. Proces je oblikovala Teal Swan in ga podrobno opisala v knjigi The Completion Process – The Practice of Putting Yourself Back Together Again, ki je v slovenščini izšla pod naslovom Proces celovitenja – Sestavite svoje razdrobljene dele in si zacelite čustvene rane.

Reaktivno obnašanje

So tudi vaša čustva in reakcije kot na “avtopilotu”? V neki situaciji nenadoma občutite neobvladljivo jezo, bolečino, razočaranje, nemoč, strah? Vam določene okoliščine “dvignejo pritisk” ali pa začutite “cmok v grlu” oziroma “vozel v želodcu”? Mora se svojih neprijetnih čutenj niti ne zavedate, a vedno znova reagirate na način, ki ga kasneje obžalujete? Določene situacije služijo kot sprožilci (ang. triggers) neprijetnih čutenj in samodejnih vedenjskih reakcij. Vaš nezavedni del prevzame nadzor in prevlada nad vašo sposobnostjo zavestnega izbiranja odzivov. V neprijetnih oziroma v stresnih situacijah se lahko odzivate celo povsem samodejno, tako da se svojih čustev in neprijetnih občutkov v telesu sploh ne zavedate.

Vzroki za nenadna čustva in reakcije so skriti v vaši podzavesti. Trenutna situacija ima nekaj (ali kar veliko) skupnega s tistim, kar ste doživeli v preteklosti, najverjetneje v zgodnjem otroštvu, nekje do sedmega ali osmega leta starosti, morda celo še pred rojstvom – torej v maternici. Tudi če se zdaj vaš odziv na trenutne okoliščine zdi neprimeren, občutite točno tisto, kar ste nekoč že čutili. Na primer: če ste se v otroštvu v neki situaciji počutili nemočne, ker ste imeli premalo izkušenj, lahko danes (v na nek način podobni situaciji, ki vas nezavedno spominja na preteklo) podoživljate ta občutek, čeprav bi po kratkem “treznem” premisleku morda z lahkoto našli ustrezno rešitev (ali pa tudi ne).

Preko čustev do osvoboditve

Nekje do osmega leta doživljamo svet predvsem preko občutkov, saj še nismo sposobni razumsko presojati o tem, kar se nam dogaja. Zato lahko tudi nekaj, kar bi se nam danes zdelo precej nepomembno, takrat doživljamo kot hudo stisko. Bolečih situacij si ne znamo logično razložiti in jih upravičiti. Del nas na nek način obtiči tam v preteklosti in še danes kliče na pomoč. Sprožilce oz. neprijetna doživetja, ki nas nezavedno spomnijo na preteklost, lahko uporabimo, da ozdravimo svojo trenutno čustveno bolečino. Če smo se pripravljeni soočiti s sabo in s svojo preteklostjo, ozavestiti svoje občutke in jih sprejeti, lahko celo zacelimo čustvene rane iz preteklosti. Temu je namenjen proces celovitenja.

Ko razumemo, da preteklost vpliva na našo sedanjost, vedno lažje razumemo tudi svoje doživljanje in odzive. Ko se svojih čustev zavedamo in jih sprejmemo, namesto da bi se jim izogibali, postanejo naš dragocen zaveznik. Ko celimo čustvene rane in osvobajamo tiste dele nas, ki so obtičali v preteklosti, odkrivamo tudi svoje vidike oz. lastnosti, ki smo jih že zdavnaj potlačili. Postopoma se povezujemo s samim sabo, s svojo avtentičnostjo. Korak za korakom postajamo vedno bolj celoviti. In vedno bolj se zavedamo, kako popolni smo v resnici že zdaj in smo vedno bili. Proces celovitenja je ozaveščanje lastne celovitosti.

Koraki procesa celovitenja

Za uspešno, učinkovito in varno uporabo procesa celovitenja je treba podrobno poznati vse njegove posamezne korake. Naučite se jih lahko s pomočjo knjige ali pa poiščete pomoč certificiranega praktika procesa celovitenja.

Prvi korak je potrebno narediti le enkrat, in sicer ob vodeni meditaciji, ki je zapisana v knjigi. Drugi in tretji korak bi bilo koristno delati vedno, kadar nas prevzamejo močna čustva ali pa vsaj naknadno – čim prej po sprožilcu oziroma dogodku, ki nas je spravil v čustveno stisko. Za predelovanje izvorne travme iz preteklosti pa uporabimo še preostale korake.

  1. Ustvarimo varno zatočišče z varno podporno figuro. To je potrebno narediti le enkrat.
  2. Čustvena vipasana. Raziskovanje čutenja oziroma sprožilca.
  3. Potrdimo trenutno prisotno čutenje.
  4. Na površje povabimo spomin.
  5. Podoživimo spomin. To storite v prvoosebni perspektivi.
  6. Potrdimo čutenje znotraj spomina.
  7. Znotraj spomina vstopimo v perspektivo odraslega. Od pasivnega opazovanja spomina se premaknite v aktivno vizualizacijo.
  8. Potrdimo otrokova čustva.
  9. Počakamo na olajšanje.
  10. Pokličemo nazaj svoje ostale razdrobljene dele.
  11. Zadovoljimo otrokove potrebe znotraj spomina.
  12. Izbira ostati ali oditi. Otroku dajte na izbiro, da ostane znotraj spremenjenega spomina ali odide v varno zatočišče.
  13. Preverimo celovitost. Če otrok želi ostati, po potrebi ponovite korake 10–12 in nato končajte proces. Ko si otrok izbere odhod v varno zatočišče, nadaljujte z naslednjim korakom.
  14. Vstopimo v varno zatočišče in deaktiviramo spomin. Spomin, iz katerega smo vzeli otroka, se potem zapre (skrči ali poči kot balon).
  15. Ustvarimo očiščenje in ozdravitev. To naredite za otroka ali otroke, da ustvarite oddaljenost med preteklostjo in sedanjostjo.
  16. Zadovoljimo otrokove potrebe v varnem zatočišču. Izpolnite vse potrebe, ki jih utegne imeti otrok znotraj varnega zatočišča. V primeru pomanjkljivosti ponovite korake 2–15.
  17. Možnost ostati ali se združiti. Otroku ali otrokom ponudite možnost, da ostanejo v varnem zatočišču ali se združijo z odraslim.
  18. Vrnemo se v zavestno perspektivo.

Čustvena vipasana in potrjevanje čutenja

Ta dva koraka procesa celovitenja je smiselno uporabljati tudi kot samostojno orodje. Z njima neprijetna čustva dejansko predelamo, namesto da bi jih potlačili. Če smo še premalo v stiku s svojimi čutenji, lahko čustveno vipasano kadarkoli uporabimo kot vajo za ozaveščanje svojih trenutnih senzacij (občutkov v telesu), tudi če niso prisotna nobena močna čustva.

Čustveno vipasano izvajamo, da bi ozavestili in raziskali svoje ču­ten­je. Ko v doživljamo močno neprijetno čust­vo oziroma čutenje, zapremo oči in se potopimo vanj. Spoznamo se z edin­stve­ni­mi senzacijami, z vsem kar občutimo v telesu. Brez­po­goj­no smo prisotni z njimi, jih čutimo, doživljamo in opazujmo, hkrati pa ni­ma­mo potrebe po tem, da naj se kakorkoli spremenijo.

Če se nam prikradejo misli, jih dopustimo, a jim ne posvečamo posebne pozornosti – vedno znova se osredotočamo na svoje telo. Ostajamo prisotni s senzacijami čutenja, ne z men­tal­no zgod­bo.

“Na primer: »Čutim se nezaželenega,« je zgodba. »Čutim težo ali brenčanje,« je čutenje. Da bi povsem izstopili iz mentalne zgodbe in vstopili v čutenje, skušajmo opisati, prepoznati ali opaziti kakršnokoli edinstveno lastnost senzacije nekega čustva oziroma čutenja. Včasih mu moramo pustiti, da se izrazi znotraj nas ali se celo razširi po celem telesu. Vse bolj ga sprejemajmo ter ga skušajmo poimenovati. Seznanimo se z njim. Močnejše kot je čustvo, lažje bo.”

Teal Swan: Proces celovitenja (2020, 1. izdaja, 3. natis, str. 74 in 75)

Vse kar občutimo, potrdimo – čutenju sporočimo, da smo povsem z njim, da ga štejemo za veljavnega, da nam je mar zanj ter da smo pripravljeni in željni vedeti, kaj nam ima povedati. Od­pr­ti smo, da ga povsem sprejmemo. Prigovarjamo si na primer: “Dovolim si občutiti vse podrobnosti tega občutka … Čeprav je neprijetno, povsem sprejemam ta občutek … Verjamem, da je prav in povsem upravičeno, da to občutim …”

“Če čutenje na katerikoli točki procesa postane težavno ali neznosno, se lahko prebijemo naprej z globokim in zavestnim dihanjem. Dih lah­ko v nas ustvari prostor za čustvo, tako da zmoremo ostati z njim. Pred­stav­ljaj­mo si, da dih objema čustvo.”

Teal Swan: Proces celovitenja (2020, 1. izdaja, 3. natis, str. 74)

Občutki oziroma senzacije v telesu, ki jih doživljamo med čustveno vipasano so lahko zelo močni.

“Čutimo lahko, kot da nas celo telo ščemi, kot da se širimo ali krčimo ali kot da nam gori koža. Ne bodimo presenečeni, če doživimo taktilne halucinacije ali liliputanske halucinacije. Pri slednjih se lahko počutimo zelo majhni ali zelo veliki, ali pa predmete okrog sebe vidimo v popačeni velikosti. Doživimo lahko tudi senzacije, ki so dezorientirajoče ali boleče.
Zavedajmo se, da takšna čutenja niso redka in da jih bomo zmogli premagati. Še več, pravzaprav so zelo dober znak, če se pojavijo med procesom celovitenja. Pomeni, da čustvo v sedanjosti integriramo s preostankom sebe, kot bi košček sestavljanke sedel nazaj na svoje pravo mesto.
Priporočam, da svoj dih usmerite v te močne senzacije in se jim predate z namenom, da jim pustite teči po svoje. Včasih se čutenje okrepi, ko se osredotočamo nanj. Kdaj drugič pa že samo dejstvo, da smo pripravljeni biti prisotni s čutenjem, prinese olajšanje. Dopustimo, da pride na površje, karkoli pride, in da se spremeni, kar se spremeni.”

Teal Swan: Proces celovitenja (2020, 1. izdaja, 3. natis, str. 73 in 74)

Če začnemo neustavljivo jokati ali se tresti, se tem reakcijam povsem prepustmo – jih ne potlačujemo. Čustvena energija potrebuje gibanje in to je zdravilno (telo se čisti).

Prej ali slej (včasi to lahko traja tudi celo uro ali več) se bo naše potapljanje v občutke naravno končalo: vsa nakopičena čustvena energija se bo sprostila iz telesa in dosegli bomo olajšanje.

Uporaba procesa celovitenja

Proces celovitenja je zasnovan kot orodje za samopomoč in vsak se ga lahko nauči uporabljati s pomočjo knjige. Še lažje (in včasih tudi bolj učinkovito) pa je, če nas skoti proces vodi nekdo drug, saj nam ni treba razmišljati o korakih. Hkrati dobimo dragoceno pozornost sočutnega poslušalca, ki je hkrati tudi priča našim stiskam, ko jih podoživljamo skozi oči svojega otroškega jaza. To vlogo lahko prevzame kdo od naših bližnjih, ki je prav tako prebral knjigo, ali pa uradno usposobljen in certificiran praktik oz. fasilitator procesa celovitenja.

Rezultati

Rezultati (posledice) procesa celovitenja so zelo različni in odvisni od tega, koliko je posameznik zmožen biti brezpogojno prisoten s svojim čutenjem. Ta zmožnost se razvije postopoma, zato se priporoča čim pogosteje uporabljati čustevno vipasano (2. korak) tudi kot povsem samostojno prakso. Včasih so posledice uporabe procesa celovitenja očitne že v naslednjih dneh po vsaki posamezni uporabi, včasih moramo proces uporabiti večkrat, preden opazimo preobrazbo. Če proces celovitenja posvojimo za svojo redno prakso, se bomo vse bolj osvobajali čustvenih ran in vseh njihovih posledic. Ne samo, da nam sprožilci ne bodo več kalili notranjega miru, tudi vse manj pogosti bodo.

Knjiga Proces celovitenja

Knjiga ima tri glavne vsebinske dele. V prvem je podana nazorna teoretična razlaga, kako proces deluje. Drugi del podrobno opiše posamezne korake proces in na kaj moramo biti v posameznem koraku še posebno pozorni. V tretjem delu je navedenih veliko primerov konkretne uporabe procesa in kako je spremenil življenja posameznikov. Svoj izvod knjige si lahko zagotovite z naročilom preko te spletne strani.